NASTOPAJOČI
NATAŠA
Aprila 2009 je Nataša Kramberger v Jurovskem Dolu prvič javno predstavila svoj projekt Polne vreče zgodb/Bags of stories. Gre za vreče, torbe, žaklje in torbice, sešite iz rabljenega blaga, ki so ga pred tem uporabljali v Slovenskih goricah. Obledele zavese, obrabljeni prti, stare srajce in zdelane posteljnine so postale vreče za nakupovanje, torbe za v kino, torbice za v opero in celo posebna vreča za knjige s še bolj posebno knjižno kazalko »Gumboglavko«.
Posebnost vreč je, da vsaka nosi svojo zgodbo, ki pove, kaj je bilo nekoč blago, iz katerega je sešita vreča. Vse zgodbe napiše Nataša Kramberger, gre pa za posebni eksperiment: pisatelj kot ulični umetnik, pisatelj kot čuvaj ustnega izročila in kulturne dediščine, pisatelj kot ekolog, pisatelj kot družbeni aktivist: v projektu namreč vreče šivajo mlade ženske (največkrat mamice z majhnimi otroki) iz slovenskega podeželja, ki v tradicionalnem in podeželskem okolju težko najdejo ustvarjalno službo, predvsem pa jim projekt omogoča prijazno usklajevanje dela in skrbi za otroke.
V dveh letih od nastanka je projekt gostoval na mnogih literarnih festivalih v Sloveniji (Festival Sanje, Festival ljubezni – KIBLA, Slovenski dnevi knjige), pa tudi na knjižnem sejmu v Frankfurtu 2009, na razstavi Modepalast Wien 2010, na italijanskem literarnem festivalu Busto e Libri 2010, v knjigarnah v Berlinu, Milanu in na Dunaju.
Letos bo Nataša Kramberger s projektom Polne vreče zgodb pričela sodelovati tudi z nekaterimi turškimi nevladnimi organizacijami, s katerimi bodo skupaj pripravili delavnice za trpinčene ženske, ki v odročnih turških vaseh zbežijo pred domačim nasiljem in poiščejo zavetje v varnih hišah. Projekt Polne vreče zgodb jim bom pomagal, da spregovorijo o svojih travmah – ne bo jim treba govoriti o sebi, ampak bodo svoje izkušnje zlile v zgodbe o svojih krilih, svojih zavesah in rjuhah. Polne vreče zgodb bodo tudi pomemben del programa Evropska prestolnica kulture Maribor 2012.
MARIJA IN ANTONIJA
Antonija Šauperl (1935) je Marijina mama in Natašina babica, rojena v Partinju pri Jurovskem Dolu, pri Cegnarjevih, kjer je bilo pri hiši pet sester, ki so jim radi pravili »pet Cegnarc«. Antonija je hodila v osnovno šolo pod Nemci, zato še danes pravi, da ne zna pisati in čitati slovensko, to seveda ni res, ampak Antonija je perfekcionistka. Po osnovni šoli je ostala doma, da je pomagala pri hiši, a ker je bila zelo radovedna (z njenimi besedami: radovedna kot satan), je od nekdaj vedela za vse, kar se je po svetu zgodilo in godilo, predvsem pa je bila zmeraj zavezana neposrednosti in iskrenosti (z njenimi besedami: do zdaj sem še vsakemu vse povedala v ksiht, če ni hotel zastopit, pa sem mu še pokazala).
Ko se je poročila z Jožetom Šauperl, sta se preselila v majhno hišico pod bregom na Malni, kjer sta mladoporočenca skrbela za bolno teto, delala na njivah in bregu, ki se je plazil, in si počasi zidala svojo domačijo. Antonija je rodila tri otroke in jih vse poslala v visoke šole, podpirala jih je do zadnje sape, da so lahko dosegli, kar so si želeli. Njena kuhinja je bila vedno odprta za vse, od berača do dohtarja, lačni so včasih prihajali k njej na domača jajca, župniki na dolge pogovore o človeku in filozofiji, le tisti, ki so kaj nepoštenega zakrivili, se še vedno izogibajo njenega praga, saj dobro vejo, da bi jim povedala svoje.
Zdaj, ko je Antonija v svoji hiški ostala sama, skrbi za mačke, psa, svinje in kokoške ter za vse, ki se kdaj oglasijo pri njej. Njena skrita strast je politika, lokalna, državna, svetovna; ko je bil Natašin dedek še živ, sta ob večerih začenjala divje debate in jih končevala ob jutrih. Kadar Antonija pade v element, začne govoriti v moški osebi, in ko jo kaj res razkuri, zakliče: »Juuuj! Če bi tote barabe kdaj k meni na breg prišle, kak bi jim pokazal!« Potem zamahne z roko in se zasmeji, na dolgo, kajti smeji se Antonija najraje.
MARIJA ŠAUPERL
Marija Šauperl (1957) je direktorica Knjižnice Lenart, ki jo strokovno vodi že od leta 1997, pa tudi turistična vodnica z licenco lokalnega vodnika, režiserka in mentorica gledališke igre številnim amaterskim gledališkim skupinam, občinska svetnica, večletna govornica na pogrebih, planinka in vrtnarka, magistrska študentka organizacije dela, naravovarstvenica in glasna zaščitnica domače pitne vode, folkloristka in zaprisežena kulturnica (petnajst let je bila predsednica Zveze kulturnih društev na območju UE Lenart in več let predsednica Območne izpostave Javnega sklada za ljubiteljske dejavnosti RS v Lenartu).
V takih ali drugačnih okvirih (Kulturno društvo Ivan Cankar, Turistično društvo »Dediščina«) je k življenju spravila vse največje tradicionalne prireditve v kraju Jurovski Dol: Žetev (21 let), Jurjeva povorka s konji (19 let), Družina poje (tradicija družinskega petja, 15 let), avtorski projekt tolčenja sadja, sodelovala pa je tudi pri raziskavi domačih folklornih noš z Marijo Makarovič. Je tudi ustanoviteljica Zelene centrale in zanesljivo najbolj raznovrstna deklica za vse na svetu.
A v osnovi je Marija Šauperl učiteljica. Preden je postala vodja lenarške knjižnice, je bila devetnajst let predmetna učiteljica slovenskega jezika v Osnovi šoli Jurovski Dol, kamor je skupaj z učiteljem in umetnikom Jožetom Hudalesom vpeljala tudi bralno značko. Ker ima Jurovski Dol samo eno osnovno šolo, je Marija štiri leta slovenščino učila tudi svojo hči, pisateljico Natašo Kramberger, ki še vedno trdi, da je morala pri pouku znati trikrat več kot ostali sošolci.
KAJA
Kaja Kraner (1986) je likovna ustvarjalka, kritičarka in raziskovalka, ki trenutno obiskuje podiplomski študij kulturologije na Fakulteti za družbene vede Ljubljana. Diplomirala je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je večkrat prejela Prešernovo priznanje za posebne umetniške dosežke, v svoji diplomski nalogi pa se je ukvarjala s performativnimi umetniškimi praksami in ženskim telesom v likovni in sodobni vizualni umetnosti.
Umetniško ustvarja v medijih fotografije, videa in (video) instalacije; zanima jo povezava umetniškega medija, oblasti, diskurza in telesa. Leta 2009 je bila nominirana za nagrado Essl, na Alternative film/video festivalu 2009 v Beogradu je bila uvrščena na Listo pomembnih dosežkov festivala. Sodelovala je na Bienalu mladih umetnikov BJCEM v Skopju 2009, leta 2010 na festivalu Videoholica v Bolgariji ter večkrat razstavljala doma in na tujem.
Trenutno jo zanima predvsem teorija in sociologija umetnosti, s poudarkom na sodobnih umetniških praksah, svoje kritiške zapise o aktualnih sodobno-umetniških razstavah pa redno objavlja na straneh kulture v Večeru.
SONJA IN FRANC
SONJA KRANER
Sonja Kraner (1965) skrbi za otroke, mačke in kuhinjo, občasno šiva obleke za nosečnice in ob jutrih gleda sonce, ki vzhaja. Je naša zaupnica in poslušalka, včasih vedeževalka in pogosto dobra coprnica.
Odraščala je v Jakobskem Dolu, z dvema starejšima bratoma, očetom, ki je znal šivati in obdelovati les, in mamo, ki je bila poosebljena ljubezen in skrb. Brata sta ji nosila kavbojke na trapez iz Trsta, oče jo je naučil šivati, mama pa ji je prenesla skrb za ognjišče in otroke. Ko je v četrtem letniku gimnazije dobila Mašo in potem še Kajo, se je Sonja končno zavedla, kakšna bo njena pot. Brez večje dramatike se je preselila v Jurovski Dol, na staro posestvo Plateis, od koder se je vsako jutro zelo zgodaj z avtobusom odpeljala v službo v Maribor. Devet let je šivala v Modi, nakar je lepega dne ugotovila, da takšne fabrike niso zanjo. Odločila se je, da ostane doma in gospodinji, pri tem pa se je redno izobraževala na ustvarjalnih delavnicah: risanje na svilo, steklo, obdelovanje blaga. V Jurovskem Dolu je izvedla množico delavnic za otroke, pri čemer je veliko mladih talentov navdušila za umetniški poklic, med drugimi tudi svoji hčeri, kiparko Kajo in likovno pedagoginjo Mašo.
Zdaj, ko sta Kaja in Maša že dovolj veliki, da skrbita zase, je Sonja začela uresničevati še svoje skrite cilje: pri šestinštiridesetih je opravila šoferski izpit in plavalni tečaj druge stopnje, vpisuje se v šolo solopetja, ko pa bo stara, se bo poročila v domu za upokojence.
FRANC KRANER
Franc Kraner (1931) je Sonjin oče in Kajin dedek, rojen v Jakobskem Dolu. Odkar je umrla Kajina babica, živi sam, kar mu občasno povzroča žalostne težave, zadnjič mi je rekel: »Veš, nikoli si ne bi mislil, da je komanda koristna.« Kljub temu, da od časa do časa pogreša žensko komando, je neusahljivi vir veselja in radosti. Ko je v formi, rad zapoje zabavljive pesmice, medtem ko v svoji bogati delavnici izdeluje ročaje za kose in motike, popravlja stole in mize ter na vrtu trga fižol.
Po osnovni šoli se je na Ptuju izučil za kolarja in mizarja, nato pa vse življenje pomagal, kjer je le mogel, pri vseh opravilih tega sveta: polagal je ploščice, zidal hiše, obdeloval les in železo, pomagal pri kolinah. Delal je v tovarni Boris Kidrič v Mariboru, kamor se je iz Jakobskega Dola vozil s kolesom. Prav tako je bil zaposlen v proizvodnji mesnih izdelkov v Košakih in na zadrugi. Ko je bil hišnik na Osnovni šoli bratov Polančičev v Mariboru, je tam učil Tone Partljič, ki ga je izkoristil za izdelovanje kulis za svoje dramske predstave. Franc Kraner je za Partljiča izdelal celo vrsto odrskih pripomočkov, scenskih kulis in artiklov, ki jih je za potrebe predstav tudi vozil po Sloveniji gor in dol. Svojo poklicno kariero je Franc zaključil v Jakobskem Dolu, kjer je bil šolski hišnik. A tudi v penziji kar ne da in ne da miru, če ne dela, ni zdrav, predvsem pa je rad v dobri družbi, med ljudmi, da se nauči še kaj novega.
MARICA IN IVAN
Marica in njen mož Ivan Fanedl sta nepogrešljivi člen družabnega življenja v Jurovskem Dolu. Daleč naokoli poznajo Maričin šarmantni glas, radoživ nasmešek, predvsem pa njeno brezmejno mojstrstvo v kuhinji. Marica je bila prva predsednica lokalnega Rdečega križa, od leta 1990 vodi župnijsko Karitas, sodelovala pa je tudi pri društvu kmečkih žena. Ivan je bil dolga leta poveljnik in predsednik gasilskega društva in je tisti mojster, ki ob vsaki uri priskoči na pomoč, ko organizatorji te ali one prireditve potrebujejo kakšen vijak tu, kladivo tam.
Marica se je že pri šestnajstih postavila za svojo prvo ljubezen – gledališče. Njena mama ni hotela, da bi nastopala v gledaliških predstavah, zato je Marica pospravila svoje stvari in kar peš odšla spat k nunam v dvajset kilometrov oddaljeni Maribor. Tam si je našla službo in stanovanje in šele po šestih mesecih jo je oče s pismi prepričal, da se je vrnila domov. Pod pogojem, seveda, da ji dovolijo igrati v gledališču.
Od takrat Marica nikoli ni prenehala s svojo ljubeznijo do odra, igrala je recimo v Županovi Micki in Črnem križu pri Hrastovcu. Predvsem pa ljudje Marico poznajo kot »Zefiko«, vaško gospodinjo v tandemu z gospodarjem »Nacekom« (igra ga Maričin sosed Branko Kukovec). Že dvajset let sta »Nacek in Zefika« nepogrešljiva na tradicionalni Žetvi, Zimskih večerih, prikazih košnje, tolčenja jabolk, kulturnih gostovanjih po vsej Sloveniji in tudi tujini. Brez njiju ne gre, brez njunih zaigranih prepirov, žlahtnega humorja in sijajne uigranosti. Ljudje so se ju tako navadili, da včasih mislijo, da sta Nacek in Zefika tudi v resnici poročena, in potem sprašujejo Ivana Fanedla, čuj, poslušaj, pa kdo je zdaj Zefikin pravi mož?
In potem Ivan pove zgodbo o preši v Maričini domačiji, stari preši iz zgodnjega 19. stoletja, ki je kriva, da sta se Marica in Ivan spoznala in zaljubila. Marica pravi, da se še danes spomni, kaj je imel Ivan oblečeno tisti dan, ko je kot mlad fantič iz sosednjih hribov pripeljal jabolka v njihovo prešo. Danes si želita, da bi lahko staro prešo in domačijo obnovila v gostoljubno kmetijo odprtih vrat, kjer bi lahko še bolj zaživela njuna ljubezen do zemlje, zdravega sadja in mmm, domačih dobrot, ki jih skupaj pripravljata v kuhinji.
Jožef Zaletinger – Pepek (1922) je najpomembnejši informator raziskovalcev kulturne dediščine v Jurovskem Dolu, veteran druge svetovne vojne in dneva D v Normandiji, nežna duša, izučeni čevljar in mesar, strastni optimist in pripovedovalec vicev, ljubitelj vina in zemlje, človeka, živali in rastlin, ki se rad šali, da ima noge oplemenitene z žlahtno kovino, saj so v njih še vedno ostanki min iz Normandije, zato Pepek nosi posebne terapevtske čevlje, ki mu jih pošiljajo iz Avstrije.
Vse v njegovem življenju ima svojo zgodbo, kot recimo pripoved, kako je zamudil poziv na rusko fronto. 3. novembra 1942 je moral Pepek v Brežice na delo za Arbeitsdinst na območje, kamor naj bi kasneje naselili Kočevarje. Ker mu delo ni bilo všeč, je pobegnil domov, prav v tistem pa je prispel na Kočevsko poziv za v nemško vojsko. Ker ga ni bilo tam, so poziv poslali domov, na Štajersko. Medtem pa se je Pepek že odpravil nazaj v Brežice in poziv ga spet ni našel doma. Na žandarmeriji se je javil devet dni prepozno in ko so ga končno dobili v nemški vojski, je transport za fronto pravkar odpeljal: v Rusijo.
Kasneje ga je grdi poziv le našel in ga poslal na boje v Normandijo, kjer je bil Pepek hudo ranjen. V francoskih bolnicah ga je rešila njegova čevljarska spretnost, saj je iz odej in koc šival copate in čevlje za medicinske sestre in zdravnike. To se je doktorjem tako priljubilo, da so se odločili, da mu ne amputirajo nog, ampak da poskusijo z zapleteno operacijo, srečni Pepek pa se je s posebno vadnico naučil tudi francoskega jezika.
Nazaj doma, na Štajerskem, se je Pepek po vojni poročil in si ustvaril družino v Gasteraju, kjer danes živi s sinom Milanom, snaho in vnuki. Najbrž pravkar kaj brklja okoli hiše, lušči fižol ali suši slive, če seveda ne sodeluje na kakšni prireditvi, kjer razlaga navodila za vsa domača opravila, ki se jih lahko spomni človeški um, recepte za dobro počutje ali preprosto širi vrednote človečnosti, sodelovanja in spoštovanja sočloveka, za kar je prejel že vsa najvišja priznanja različnih društev in organizacij v regiji.
Franček Belec (1951) je zanesljivo eden najbolj pronicljivih opazovalcev in pripovedovalcev življenja v Jurovskem Dolu, čeprav ima hudo očesno napako in dioptrijo minus osemnajst, da ga imajo ljudje za slepega. Nikoli ne moreš napovedati, kje in kdaj ga boš srečal, a ko ga srečaš, je vedno na svojem biciklu z velikimi kolesi, s katerim drvi od ene kmetije do druge, pomagat za majhen denar. Zelo si želi, da bi še kdaj vozil moped, a nima denarja, da bi si plačal registracijo, brez nje pa ne upa na cesto, ker se boji policistov, čeprav pravi, da je z njimi v dobrih odnosih.
Franček je pri osmih letih hudo zbolel, najprej za meningitisom, potem pa še za tuberkulozo, ki jo je imela že njegova babica in skoraj vsa rodbina Belec. Starši so ga poslali na zdravljenje v Novo Celje, kjer je ostal do trinajstega leta. Takrat se je vrnil v Jurovski Dol, ko mu je bilo zelo težko, saj se je zaradi bolezni počutil zapostavljenega med drugimi otroki, zaradi kratkovidnosti pa tudi ni mogel nadaljevati šolanja. Ima samo štiri leta osnovne šole, pa tudi v vojski ni bil, a verjemite mi, ko rečem, da boste v Jurovskem Dolu težko srečali koga bolj razgledanega in načitanega od Frančka.
Franček ni poročen in živi pri sorodnikih, pravi, da je srečen, če je le sit in umit. Ima pa eno tiho željo … Rad bi znova pel v cerkvenem pevskem zboru. Nekoč je že, pa mu je organist rekel, da preveč fuša, in tako ga je bilo preveč sram, da bi še prepeval. A če mene vprašate … No, če mene vprašate, Franček zelo lepo poje. Organista pa so med tem tako ali tako že zamenjali.
KAJ SO NASTOPAJOČI POVEDALI O FILMU?
Utrinke s premiere dokumentarca v Jurovskem Dolu in prve komentarje vseh nastopajočih si lahko pogledate v filmčku tukaj.
POLNE VREČE ZGODB 